Zgodovina
Vse se je začelo leta 1937
Začetki aerokluba segajo v leto 1937, ko je na pobudo Ivana Miheva ustanovljena podružnica aerokluba Maribor. Istega leta pričnejo gradnjo letala Zoegling, ki ga zaradi pomanjkanja materialov, dokončajo šele leta 1940. Ustanovna skupščina je bila leta 1939. Že leta 1940 pa Ivan Mihev poleti s Črnega vrha, s pomočjo startne gume na letalu Salamander in po 14 minutnem letu pristane na Štibuhu pri Slovenj Gradcu. Polet s tem letalom ponovijo po vojni leta 1946. Klub leta 1955 naroči izdelavo dokumentacije za letališče v Turiški vasi. Na osnovi teh načrtov člani aerokluba sami uredijo travnato vzletno-pristajalno stezo dolžine 800 m in širine 50 m, skupaj s hangarjem, pomožnimi prostori, skladiščem za gorivo in upravo. Delo dokončajo leta 1957 in naslednje leto prične delovati letalska šola Koroškega aerokluba. Samostojno poleti 24 tečajnikov, aerovlek pa uspešno konča 16 tečajnikov. Na voljo so letala Roda, Čavka, Jastreb in Žerjav.
Vse hitrejši turistični razvoj terja modernizacijo letališča in tako je leta 1979 končana nova asfaltirana vzletno-pristajalna steza dolžine 1200 m in širine 23 m, kar je pogoj za razvoj aerokluba. Ta danes šteje 60 članov. Danes našo floto sestavljajo naslednje klubske jadrilice: Dg500, Dg300, Dg100, Astir in Blanik l-13. Klub se financira z lastnimi prihodki, s turističnim in poslovnim letenjem, šolanjem pilotov, reklamnimi storitvami, organizacijo prireditev in tekmovanj. Organiziranih je bilo več državnih prvenstev v jadralnem in motornem letenju, tudi prvenstvo Alpe-Adria v motornem in jadralnem letenju. Leta 1996 smo organizirali 9. evropsko prvenstvo v jadralnem letenju – klubski razred.
Gospod Milan Januška pa je napisal tako
7. septembra leta 1938 je gospod Mihev poletel s Črnega vrha na Pohorju s pomočjo startne gume z jadralnim letalom Salamander in po 14 minutnem letu uspešno pristal na Štibuhu v Slovenj Gradcu, na njivi pri Tretji osnovni šoli; datum sem povzel po spominih prvega upravnika našega letališča gospoda Ivana Smolčnika. Ustanovna skupščina kluba je bila že leta 1939.
2. svetovna vojna je začasno ustavila nadaljnji razvoj kluba, le-ta pa se je nadaljeval leta 1955, ko je nekaterim zanesenjakom in ljubiteljem letalske dejavnosti uspelo, da so lahko naročili projekte za izgradnjo travnate vzletno pristajalne steze dolžine 800 m in širine 50 m, hangarja z upravnimi in pomožnimi prostori ter skladišča za gorivo. Zemljišče, na katerem je danes letališče z vsemi objekti, je bilo pred tem poraščeno z gozdom. Predvsem z udarniškim delom je prizadevnim članom kluba do leta 1957 uspelo vse omenjeno zgraditi, tako da je leta 1958 že začela delovati letalska šola Koroškega aerokluba. V tem letu je samostojno poletelo 24 tečajnikov z vleko na vitlo, 16 pa jih je uspešno končalo še šolanje v aerovleki. V naslednjih letih so v klubu razširili svojo dejavnost še na šolanje motornih pilotov in padalcev, kasneje pa še modelarsko dejavnost. V času nastajanja aerokluba in kasneje je imela lokalna skupnost, občina pa verjetno tudi regija, vseskozi posluh za razvoj te dejavnosti in jo je v okviru svojih možnosti tudi podpirala.




Do približno 1970. Leta, ko se je začel razvoj letalske turistične dejavnosti kluba, se je klub preživljal predvsem s finančno podporo vojske, ki je oskrbovala vse aeroklube po državi z gorivom, da so lahko vojaški piloti rezervisti vzdrževali nalet, ki je nujno potreben za varno letenje. Nekaj sredstev je klub redno dobival od podjetja Gozdno gospodarstvo z namenom za nadzor nad požari. Manjši finančni delež pa si je klub pridobival z različnimi donacijami, vleko reklamnih mrež po državi, mitingi in še s čim.
Ko sem leta 1968 prišel v klub, je bil upravnik kluba gospod Franc Kuhelnik. Njegovi prizadevnosti in vizionarstvu ter entuziazmu predvsem nekaterih članov pilotov, izpostavil bi Terglav Franca in Černič Jožeta, je klub kljub kriznim časom obstal. Poudarjam pa, da so za obstoj kluba bili zaslužni vsi aktivni člani, saj so po svojih močeh in znanjih brez plačila pomagali pri urejanju in vzdrževanju prostorov in letalske steze.
V najboljših letih letalske turistične dejavnosti je gostovalo pri nas preko 40 jadralnih pilotov iz dežel zahodne Evrope (Nemčije, Avstrije, Belgije, Francije ), ki so prihajali s svojimi jadralnimi letali, spremljale pa so jih cele družine. Tu so ostajali tudi po tri tedne in z vsem so bili več kot zadovoljni. Če se ne motim, smo bili med prvimi v Jugoslaviji, ki smo začeli s tovrstnim letalskim turizmom, kar je bil za tisti čas velik podvig. S tem smo si v klubu finančno opomogli, da smo lahko posodabljali našo letalsko floto, jadralna in motorna letala. Okoli leta 1970 smo nabavili dva stroja, štanco in zatem še ekstrudor. Pri tem moram – 2 – omeniti, da je bilo in je še jadralno in motorno letenje eden dražjih športov, ki si ga ne more privoščiti vsakdo. S tem, ko smo nabavili omenjena stroja, smo si lahko letenje odslužili z delom, tako da smo štancali in ekstrudirali različne izdelke ter jih prodajali naročnikom. Tako je bilo omogočeno vsakomur, da se je naučil leteti in uživati v tem lepem športu; le zdravje je bilo obvezno. Danes, na žalost, ni več tako.
Finančni doprinos letalske turistične dejavnosti, dela v delavnici, organizacije letalskih mitingov in tekmovanj, srečelovov in še kaj, je omogočilo, da je bil klub tisti čas v dokaj dobri finančni kondiciji.


Leta 1978 smo dobili novo asfaltno vzletno pristajalno stezo, dolžine 1200 m in širine 22 m. Da smo prišli do tega, je bilo potrebnega veliko prizadevanja predvsem lokalne skupnosti ter Upravnega odbora kluba. Gospod Dolinšek Hubert, ki je bil takrat predsednik KAS-a mi je povedal, da je bil gospod Franc Sever Franta, eden izmed ključnih mož, ki nam je odločujoče pomagal pri gradnji letališča; gospod Franc Sever Franta je bil takrat direktor ljubljanskega letališča. Mimogrede , to je spoštljiv gospod, ki je marca leta 1945 star 22 let, vodil in rešil okoli 500 borcev in bork z Menine planine, kjer so bili obkoljeni z okoli 12.000 mož nemške XIV. SS divizije Galicien. Sam je to reševanje opisal v knjigi Past na Menini planini. Podaljšana in asfaltirana vzletno pristajalna steza je omogočala širitev predvsem letalske dejavnosti.


Vseskozi do osamosvojitve Slovenije je aeroklub, kot klub letalcev deloval uspešno. V vseh letih je bilo izšolanih mnogo jadralnih in motornih pilotov. Klub je od leta 1969 finančno in kadrovsko skrbel tudi za naraščaj podmladka. V osnovnih šolah v občini so delovali modelarski krožki, najboljši modelarji pa so se uspešno udeleževali tekmovanj na najvišji ravni. Še danes, čeravno je v zelo težkih gmotnih razmerah, KAS financira prostor, kjer se modelarji sestajajo in delajo. Na žalost so aktivni samo še starejši modelarji.


S ponosom pa povem, da sta med njimi naša člana Glavič Gorazd in njegov sin Tinček, ki se uvrščata v kategoriji prosto letečih modelov F3J v sam svetovni vrh. Leta 2011 sta bila na evropskem prvenstvu v Bovcu kot člana slovenske štiri članske ekipe, ki se je uvrstila na odlično 2. mesto; tik za Turki in pred Italijani. Leta 2012 pa sta se ravno tako Gorazd in Tinček uvrstila na svetovno prvenstvo modelarjev, ki se je odvijalo v Johanesburgu v Južni Afriki, kjer se je Tinček uvrstil v finalno tekmovanje juniorjev. Že uvrstitev na evropsko ali svetovno prvenstvo je velik uspeh.
Mnogo motornih pilotov, izšolanih v našem klubu, se je kasneje izšolalo za poklicne pilote in našlo službe v različnih letalskih podjetjih po Evropi. Ključno vlogo pri razvoju aerokluba so vseskozi imeli Upravni odbori s predsedniki na čelu. Kolikor vem, so se vsi predsedniki trudili po svojih močeh, da je bilo finančno stanje kluba pozitivno in da se je lahko letalska dejavnost odvijala normalno.
Kmalu po osamosvojitvi, po spremembi režima, ko se je začela privatizacija podjetij, so se tudi za Koroški aeroklub pričeli neugodni časi, kar je eskaliralo letos do začasnega zaprtja letališča.
Ob koncu naj pohvalim sedanje vodstvo kluba, ki je uspelo kljub vsem težavam ohraniti klub na nogah in jim želim veliko uspeha v bodoče. Napisano je izključno moje mnenje. Pisal sem dobronamerno in po spominu, zato so lahko tudi netočnosti, za katere se opravičujem.
Povzetek besedila po članku: Milan Januška, Slovenj Gradec, 26. maja 2015
Foto: Zgodovina Koroški aeroklub, arhiv – Ajdič
Jadralno letenje je atraktiven šport, odmaknjen od oči gledalcev, in morda zato manj poznan. Kljub temu ima ta lep šport v Sloveniji dolgo tradicijo in vedno večje zanimanje med mladimi. Mladi pa predstavljajo osnovo iz katere prihajajo vrhunski športniki in odlični poklicni ter vojaški piloti.